Tišina je jezik Boga, vse drugo je slab prevod
Ko pomislim nazaj na čas, ki sem ga preživel s kako žensko, ugotovim, da so bili najlepši trenutki tisti, ko sva tiho sedela skupaj v objemu. Takrat sta se najini srci ljubeče povezali, najini duši sta se prelili druga v drugo, za nekaj časa sva postala ena oseba, zlila sva se v celoto.
Zdaj vem, punci, ki mi je všeč, lahko rečem: "Bi z mano sedela objeta v tišini? I want to hear the song of your soul."
Če spoznam novega človeka in nameravam z njim kakorkoli sodelovati, ga lahko prosim: »Bi z mano sedel v tišini deset ali petnajst minut, da bom lahko bolje začutil tvoje vibracije in videl, kako zveniva skupaj?«
Isto velja, če nekaj skupaj dela skupina ljudi. Tedaj lahko rečem: »Bi sedeli skupaj v tišini deset minut, da bomo lahko bolje začutili vibracije naše skupine in videli, kako zvenimo skupaj?« Ali: »Uglasimo se.«
Tudi ko pridem k prijateljem na obisk, se lahko na začetku tako uglasimo, da smo si potem med obiskom bliže.
Lepo je vzpostaviti stik z nekom, vzpostaviti pravi kontakt, resnično, globlje razumevanje, globoko globoko, tja do dna duše. To razumevanje seveda ni racionalno. To je stvar čutenja, globokega in močnega občutka. Lepo je biti z nekom tako povezan. Postaneš bolj cel, kajti v resnici obstaja eno samo bitje. Jaz sem del tega bitja. Vsi drugi ljudje so le drugi deli tega bitja. To lahko primerjam s človeškim telesom. Če sem jaz prst na roki, je nekdo drug vranica in tretji sklep na nogi. Ko pa se zavem, da sem v bistvu celo telo in da je prst le en del mene, postanem še bolj cel, bolj jaz sam. Jaz sem celo vesolje, vse, kar je. To ne pomeni,da sem kaj večji kot kdorkoli drug, kot tudi en del telesa ne more biti bolj pomemben kot katerikoli drug. VSI SMO ENO. Vsi smo vse. Vsak je vse.