Svetovanje in podpora ljudem, ki uporabljajo psihedelike ali bi jih radi spoznali
Ozaveščanje ljudi pri jemanju psihedelikov
Ljudje že od nekdaj uporabljajo psihedelike in tudi v prihodnje jih bodo ne glede na to, ali so prepovedani ali ne. Nikogar nočem napeljevati na to, naj jih uporablja, če pa jih že jemlje, je bolje, da to počne na čimbolj varen način. Psihedeliki niso nedolžna stvar in povzročijo nam lahko veliko težav.
Prvič, niso za vsakega. Za čustveno ali psihčno labilnega človeka pomenijo veliko nevarnost. Tudi za drugače stabilno osebo, ki je trenutno v slabem psihičnem stanju, pa naj si bo to depresija, bolezen ali le izčrpanost, niso primerni. Psihedelik stanje, v katerem smo, le še poudari, in če ga vzamemo, ko smo v slabem stanju, bo naša izkušnja temu primerna. Če imamo veliko strahov, bo naša izkušnja po zaužitju takšne snovi še bolj strašljiva. Najbolj primerno je, da se na psihedelično potovanje odpravimo, ko se počutimo čustveno in psihično stabilni. Prisluhnimo svoji intuiciji. Če začutimo, da nas nekaj svari pred načrtovano ceremonijo, se ji odpovejmo. Morda ni primeren trenutek, kraj ali ljudje, ki naj bi bili tam prisotni poleg nas.
Če se že odločimo, da bomo vzeli snov, s pomočjo katere bomo prešli v spremenjeno stanje zavesti, je dobro, da to storimo na čimbolj varen način. Pri tem je pomembnih več dejavnikov.
Prvi je ta, s kakšnim namenom snov vzamemo. Če jo vzamemo le za zabavo ali še slabše, da bi pozabili na težave, ki nas tarejo ali omilili bolečino, ki nas razjeda, posledice morda ne bodo najbolj prijetne. Nekaj povsem drugega je, če se stvari lotimo z željo, da bi dobili odgovor na vprašanje, ki nas muči, ali da bi si razjasnili situacijo, v kateri smo, ali da bi spoznali nekaj novega v zvezi z nami ali z drugimi.
Drugi pomembni dejavnik je ta, kakšen odnos imamo do te snovi. Če je aroganten in nespoštljiv, to ni najbolj primerno. Psihedeliki so bili nekdaj le rastline in izločki nekaterih živali. Tem rastlinam in živalim so rekli učitelji, ki naj bi bili na Zemlji zato, da pomagajo človeštvu in da nas učijo. Če na snov, ki jo vzamemo, pa naj bo to rastlina, izloček živali ali kemijsko izdelana snov, gledamo s spoštovanjem in jo imamo za sveto, nam bo to samo pomagalo.
Tretji dejavnik je okolje, v katerem naj bi preživeli psihedelično potovanje. Okolje naj bo predvsem varno. Najlepše je v naravi, če vemo, da smo tam varni in da nas ne bodo motili ne vreme in ne drugi ljudje, lahko pa smo tudi v zaprtem prostoru, ki naj bo varen, tako da vanj ne bodo vstopali nepovabljeni gosti. Če smo v zaprtem prostoru, ga prej očistimo z žajbljem ali kakim drugim kadilom, posvetimo ga tako, da prižgemo svečo, naredimo ga lepega in udobnega.
Četrti dejavnik so ljudje, ki so z nami. Nekateri izkušeni psihonavti se na tako potovanje radi odpravijo sami, drugi radi potujejo v družbi. Če nameravate potovati z drugimi ljudmi, se prej prepričajte, da si res želite biti z njimi, saj se v spremenjenih stanjih zavesti lahko pokažejo marsikatere skrite plati osebnosti, ki znajo biti moteče za naše potovanje. Najbolje je imeti sitterja, to je oseba, ki ostane trezna in pazi na nas. Pravzaprav je najbolje, da ima vsaka oseba dva sitterja, kajti nekatera psihedelična potovanja so lahko zelo dolga. Sitter se lahko utrudi ali mora na stranišče, dobro pa je, da je nekdo ves čas ob nas. Sitter mora biti zanesljiva oseba, ki se spozna na psihedelična potovanja, ima nekaj psihoterapevtskega znanja, zna ukrepati v nepredvidenih situacijah in mu lahko zaupamo. Pogosti so tudi skupinski obredi, ki jih vodi določena oseba in katerim prisostvuje več ljudi, včasih tudi trideset ali več. Pomembno je, kdo vodi tak obred, kako zna zaščititi udeležence in kako ga vodi.
Dobro je, da snov, ki jo nameravamo vzeti, prej preverimo, tako da vemo, kaj vnašamo v svoje telo. Tudi količina snovi, ki jo použijemo, je pomembna. Če vzamemo premalo, bomo nezadovoljni, če vzamemo preveč, bo izkušnja morda prehuda za nas ali pa, pri določenih snoveh, celo usodna. Lahko se zgodi, da je izkušnja za človeka traumatična in po njej potrebuje pomoč psihoterapevta.
Ko neko snov jemljemo prvič, vzemimo majhen odmerek, da vidimo, kako vpliva na nas. Če smo z učinkom zadovoljni, naslednjič použijmo več, vendar nobene snovi ne jemljimo prepogosto. Če določen psihedelik jemljemo občasno, temu rečemo uporaba in potem nam lahko ta snov pomaga in nas uči. Če ga jemljemo prepogosto, temu rečemo zloraba. Sveta učiteljica nam začne nagajati in škodovati. Med dvemi potovanji z določenim psihedelikom naj mine vsaj nekaj mesecev, oziroma toliko časa dokler izkušnje ne premeljemo in integriramo v svoje življenje. Po vsakem takem potovanju potrebujemo določen čas za integracijo, ko doživetje prebavljamo in spoznavamo, kaj nam je prineslo, kaj nas je naučilo in kaj lahko spremenimo v svojem življenju, da bo bolj harmonično.
Najlepše je, da se na sveto potovanje prej pripravimo. Razmislimo, kaj si od dogodka želimo, poiščimo vprašanje, ki si ga bomo postavili, postavimo namero. Dobro je vedeti, da ni nujno da bomo dobili tisto, za kar prosimo. Morda nam je namenjeno nekaj drugega, a vedno dobimo nekaj, kar nam na neki način pomaga.
Dan za zdravljenje naj bo poseben dan. Skrbno pripravimo sebe in prostor, kjer se bo dogodek odvijal. Izmislimo si naš obred, da bo doživetje sveto. Po zaužitju snovi nekateri ležijo v temi ali s prevezo čez oči, da občutijo čimmanj zunanjih dražljajev in se lahko bolj posvetijo notranjemu doživljanju. Drugi se ne branijo sveta, saj je na takem potovanju tudi vsak zunanji dogodek lahko pomenljiv in nas lahko kaj nauči. Pomembna je lahko tudi glasba. Če smo v zaprtem prostoru, nas prav glasba lahko vodi po notranjih svetovih. Včasih pa glasbe ne potrebujemo. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Prepustimo se. Kadar doživljamo kaj težkega in neprijetnega, je pomembno, da se izkušnji ne upiramo. Prej ko sprejmemo, kar se nam dogaja in se predamo izkušnji, pa naj si bo še tako strašljiva, prej bomo prišli skoznjo. In vstopili nekam drugam. Olajšani. Sitterju lahko kako naše spoznanje ali videnje na kratko opišemo, da si ga zapiše v beležnico (če smo v spremenjenem stanju zavesti sploh sposobni govoriti), saj se ga sami po končani seansi morda ne bomo spomnili, sploh če je takih uvidov veliko.
Po končanem potovanju obred zaprimo, tako da se zahvalimo sveti učiteljici in vsem bitjem, ki so nam pomagala. Tudi ta zatvoritev je pomembna. Oznanimo, da je obred končan. Potovanje nas je odprlo in po njem smo še nekaj dni ranljivi in občutljivi, zato je dobro, da se še enkrat prekadimo z žajbljem in se tako zaščitimo. Potem si vzemimo čas za počitek. Nikamor ne hitimo. Še naslednji dan naj bo dan za počitek.
Po končanem potovanju, naslednji dan ali čez nekaj dni našo izkušnjo podelimo s svojim sitterjem ali z nekom, ki mu zaupamo, če pa take osebe nimamo, jo vsaj zapišimo. V veliko pomoč nam je, da jo ubesedimo.
Bodimo hvaležni za vsako izkušnjo pa naj bo velika ali majhna.
Svete učiteljice so tu, da nam pomagajo in bolj ko jih bomo spoštovali, več nam bodo dale.
Ljudje že od nekdaj uporabljajo psihedelike in tudi v prihodnje jih bodo ne glede na to, ali so prepovedani ali ne. Nikogar nočem napeljevati na to, naj jih uporablja, če pa jih že jemlje, je bolje, da to počne na čimbolj varen način. Psihedeliki niso nedolžna stvar in povzročijo nam lahko veliko težav.
Prvič, niso za vsakega. Za čustveno ali psihčno labilnega človeka pomenijo veliko nevarnost. Tudi za drugače stabilno osebo, ki je trenutno v slabem psihičnem stanju, pa naj si bo to depresija, bolezen ali le izčrpanost, niso primerni. Psihedelik stanje, v katerem smo, le še poudari, in če ga vzamemo, ko smo v slabem stanju, bo naša izkušnja temu primerna. Če imamo veliko strahov, bo naša izkušnja po zaužitju takšne snovi še bolj strašljiva. Najbolj primerno je, da se na psihedelično potovanje odpravimo, ko se počutimo čustveno in psihično stabilni. Prisluhnimo svoji intuiciji. Če začutimo, da nas nekaj svari pred načrtovano ceremonijo, se ji odpovejmo. Morda ni primeren trenutek, kraj ali ljudje, ki naj bi bili tam prisotni poleg nas.
Če se že odločimo, da bomo vzeli snov, s pomočjo katere bomo prešli v spremenjeno stanje zavesti, je dobro, da to storimo na čimbolj varen način. Pri tem je pomembnih več dejavnikov.
Prvi je ta, s kakšnim namenom snov vzamemo. Če jo vzamemo le za zabavo ali še slabše, da bi pozabili na težave, ki nas tarejo ali omilili bolečino, ki nas razjeda, posledice morda ne bodo najbolj prijetne. Nekaj povsem drugega je, če se stvari lotimo z željo, da bi dobili odgovor na vprašanje, ki nas muči, ali da bi si razjasnili situacijo, v kateri smo, ali da bi spoznali nekaj novega v zvezi z nami ali z drugimi.
Drugi pomembni dejavnik je ta, kakšen odnos imamo do te snovi. Če je aroganten in nespoštljiv, to ni najbolj primerno. Psihedeliki so bili nekdaj le rastline in izločki nekaterih živali. Tem rastlinam in živalim so rekli učitelji, ki naj bi bili na Zemlji zato, da pomagajo človeštvu in da nas učijo. Če na snov, ki jo vzamemo, pa naj bo to rastlina, izloček živali ali kemijsko izdelana snov, gledamo s spoštovanjem in jo imamo za sveto, nam bo to samo pomagalo.
Tretji dejavnik je okolje, v katerem naj bi preživeli psihedelično potovanje. Okolje naj bo predvsem varno. Najlepše je v naravi, če vemo, da smo tam varni in da nas ne bodo motili ne vreme in ne drugi ljudje, lahko pa smo tudi v zaprtem prostoru, ki naj bo varen, tako da vanj ne bodo vstopali nepovabljeni gosti. Če smo v zaprtem prostoru, ga prej očistimo z žajbljem ali kakim drugim kadilom, posvetimo ga tako, da prižgemo svečo, naredimo ga lepega in udobnega.
Četrti dejavnik so ljudje, ki so z nami. Nekateri izkušeni psihonavti se na tako potovanje radi odpravijo sami, drugi radi potujejo v družbi. Če nameravate potovati z drugimi ljudmi, se prej prepričajte, da si res želite biti z njimi, saj se v spremenjenih stanjih zavesti lahko pokažejo marsikatere skrite plati osebnosti, ki znajo biti moteče za naše potovanje. Najbolje je imeti sitterja, to je oseba, ki ostane trezna in pazi na nas. Pravzaprav je najbolje, da ima vsaka oseba dva sitterja, kajti nekatera psihedelična potovanja so lahko zelo dolga. Sitter se lahko utrudi ali mora na stranišče, dobro pa je, da je nekdo ves čas ob nas. Sitter mora biti zanesljiva oseba, ki se spozna na psihedelična potovanja, ima nekaj psihoterapevtskega znanja, zna ukrepati v nepredvidenih situacijah in mu lahko zaupamo. Pogosti so tudi skupinski obredi, ki jih vodi določena oseba in katerim prisostvuje več ljudi, včasih tudi trideset ali več. Pomembno je, kdo vodi tak obred, kako zna zaščititi udeležence in kako ga vodi.
Dobro je, da snov, ki jo nameravamo vzeti, prej preverimo, tako da vemo, kaj vnašamo v svoje telo. Tudi količina snovi, ki jo použijemo, je pomembna. Če vzamemo premalo, bomo nezadovoljni, če vzamemo preveč, bo izkušnja morda prehuda za nas ali pa, pri določenih snoveh, celo usodna. Lahko se zgodi, da je izkušnja za človeka traumatična in po njej potrebuje pomoč psihoterapevta.
Ko neko snov jemljemo prvič, vzemimo majhen odmerek, da vidimo, kako vpliva na nas. Če smo z učinkom zadovoljni, naslednjič použijmo več, vendar nobene snovi ne jemljimo prepogosto. Če določen psihedelik jemljemo občasno, temu rečemo uporaba in potem nam lahko ta snov pomaga in nas uči. Če ga jemljemo prepogosto, temu rečemo zloraba. Sveta učiteljica nam začne nagajati in škodovati. Med dvemi potovanji z določenim psihedelikom naj mine vsaj nekaj mesecev, oziroma toliko časa dokler izkušnje ne premeljemo in integriramo v svoje življenje. Po vsakem takem potovanju potrebujemo določen čas za integracijo, ko doživetje prebavljamo in spoznavamo, kaj nam je prineslo, kaj nas je naučilo in kaj lahko spremenimo v svojem življenju, da bo bolj harmonično.
Najlepše je, da se na sveto potovanje prej pripravimo. Razmislimo, kaj si od dogodka želimo, poiščimo vprašanje, ki si ga bomo postavili, postavimo namero. Dobro je vedeti, da ni nujno da bomo dobili tisto, za kar prosimo. Morda nam je namenjeno nekaj drugega, a vedno dobimo nekaj, kar nam na neki način pomaga.
Dan za zdravljenje naj bo poseben dan. Skrbno pripravimo sebe in prostor, kjer se bo dogodek odvijal. Izmislimo si naš obred, da bo doživetje sveto. Po zaužitju snovi nekateri ležijo v temi ali s prevezo čez oči, da občutijo čimmanj zunanjih dražljajev in se lahko bolj posvetijo notranjemu doživljanju. Drugi se ne branijo sveta, saj je na takem potovanju tudi vsak zunanji dogodek lahko pomenljiv in nas lahko kaj nauči. Pomembna je lahko tudi glasba. Če smo v zaprtem prostoru, nas prav glasba lahko vodi po notranjih svetovih. Včasih pa glasbe ne potrebujemo. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Prepustimo se. Kadar doživljamo kaj težkega in neprijetnega, je pomembno, da se izkušnji ne upiramo. Prej ko sprejmemo, kar se nam dogaja in se predamo izkušnji, pa naj si bo še tako strašljiva, prej bomo prišli skoznjo. In vstopili nekam drugam. Olajšani. Sitterju lahko kako naše spoznanje ali videnje na kratko opišemo, da si ga zapiše v beležnico (če smo v spremenjenem stanju zavesti sploh sposobni govoriti), saj se ga sami po končani seansi morda ne bomo spomnili, sploh če je takih uvidov veliko.
Po končanem potovanju obred zaprimo, tako da se zahvalimo sveti učiteljici in vsem bitjem, ki so nam pomagala. Tudi ta zatvoritev je pomembna. Oznanimo, da je obred končan. Potovanje nas je odprlo in po njem smo še nekaj dni ranljivi in občutljivi, zato je dobro, da se še enkrat prekadimo z žajbljem in se tako zaščitimo. Potem si vzemimo čas za počitek. Nikamor ne hitimo. Še naslednji dan naj bo dan za počitek.
Po končanem potovanju, naslednji dan ali čez nekaj dni našo izkušnjo podelimo s svojim sitterjem ali z nekom, ki mu zaupamo, če pa take osebe nimamo, jo vsaj zapišimo. V veliko pomoč nam je, da jo ubesedimo.
Bodimo hvaležni za vsako izkušnjo pa naj bo velika ali majhna.
Svete učiteljice so tu, da nam pomagajo in bolj ko jih bomo spoštovali, več nam bodo dale.