Moja prva iniciacija, prehod iz otroštva v odraslost, iz nezavednega v zavedno se je zgodila, ko mi je bilo 15 let in sem hodil v prvi letnik gimnazije. Nekega majskega dne. S prijateljem sva šla v Iški vintgar. Hodila sva daleč ob strugi navzgor in ko sva se vračala, se nisva hotela zmočiti v mrzli vodi, zato sva se odločila za plezanje. Skala je bila mokra in spolzka. Jaz sem šel prvi. Bil sem že visoko, ko sem prišel do manjšega previsa in sem sprevidel, da dalje ne bo šlo. Začel sem se ozirati, kako bi sestopil, ko mi spodrsne noga. In nato še roka. In še druga noga. Rekel sem si: zdaj je pa konec in začel padati. Naslednje, česar se spomnim, je to, da me je vse bolelo. Odprem oči in vidim nebo. Vse telo me boli in ne morem se premakniti. Zaslišim prijatelja, ki vpije: »Tomaž, a si živ?« Ne morem odgovoriti. Potem pride do mene. Povem mu, da se ne morem premakniti in da imam verjetno zlomljeno hrbtenico. Nato odide po reševalce. Reševalci so prišli več ur kasneje, ko je bila že tema, me položili na nosila, odnesli do rešilca in odpeljali v Klinični center. Izkazalo se je, da sem imel le par prask in lažji pretres možganov. Nekaj dni se nisem mogel premakniti, potem pa sem hitro okreval. Na prvi pogled nič posebnega, toda ta dogodek je velik mejnik v mojem življenju. Pred tem sem bil priden fant in vzoren učenec, ki se ni spraševal o življenju, temveč je le živel in užival. Otrok pač. Ta dogodek pa mi je odprl oči. Začel sem razmišljati. Smrt me je oplazila. Bila je ob meni, čutil sem njen dotik in za las je šlo, da me ni odvedla s seboj. Zavedel sem se minljivosti življenja in se začel spraševati, zakaj sem sploh tu in kaj naj počnem. Šola se mi naenkrat ni več zdela tako pomembna. Da bi hodil dolga leta v šolo, ki mi ni všeč, samo zato, da bi potem dolga leta hodil v službo, ki mi ne bi bila všeč, in potem bi obnemogel nekaj let preživel v pokoju, dokler ne bi umrl? Ni šans. Raje bom počel stvari, ki me veselijo. In tako sem se iz vzornega učenca prelevil v iskalca smisla, outsiderja, ki se ne zmeni za šolo in družbene norme. Druga pomembna stvar, ki se mi je pripetila v najstniških letih je povezana z mojo flavto. Zgodilo se je kako leto po mojem padcu s skale. Prvomajski prazniki, z mamo in bratom smo bili v hotelu Delfin v Zeleni laguni pri Poreču. Flavta je bila moja najdragocenejša imovina. Cenena, plastična flavta z božanskim zvokom. Kamorkoli sem šel, vedno je bila z mano in rad sem igral nanjo. Tistega dne smo šli na dolg sprehod in ko smo se vrnili v hotel, sem ugotovil, da nimam flavte. »Kje je moja flavta?« me je zagrabila panika. Nemudoma sem se pognal nazaj po poti, ki smo jo pravkar prehodili, in gledal, kje bi ležala moja flavta. Hodil sem in hodil, a flavte nikjer. Skoraj sem že obupal, ko pridem do osla, ki se je pasel nedaleč stran od poti. Ne da bi karkoli razmišljal, mu rečem: »Osel dragi, prosim, povej mi, kje je moja flavta?« Osel zariga in z gobcem pokaže malo vstran v travo. Pogledam tja in glej, tam leži moja flavta. Skozi telo mi je steklo toliko energije, da me je skoraj scvrlo. Čutil sem, da se je zgodilo nekaj nadnaravnega, čudežnega. Od sreče mi je hotelo raznesti srce. Pobral sem flavto, ljubeče pogledal osla in mu rekel: »Ljubi osliček, hvala, hvala, hvala, najlepša ti hvala, rad te imam!« Nato sem z radostjo v srcu odskakljal nazaj proti hotelu. Leto dni za tem, ko mi je bilo 17 let, sem bil deležen največje milosti v svojem življenju. Takrat sem temu rekel, da mi je narava pokazala svoje najlepše barve in da sva postala prijatelja. Zdaj bi lahko rekel, da me je obsijala božja milost ali da sem prvič vstopil v stanje brez časa in prostora, da je bil to moj prvi samadi, blaženo stanje razsvetljenega uma. Takrat sem prvič doživel enost z vsem. To je bila moja iniciacija v svet duhovnosti. Dogajalo se je poleti na mističnem jadranskem otoku Susku. Doživljanje tistega božanskega dne sem nekaj tednov pozneje opisal s temi besedami: Hodil sem proti zahodu. Čez čas sem prišel do ljubke, majhne kapelice, ki se je bleščala v popoldanskem soncu. Vrata so bila odprta. Vstopil sem. Kapelica je bila z vhodom obrnjena proti zahodu in snopi svetlobe so padali na oltar. Svetla sončna sled je peljala od praga med vrati do oltarja. Iz nahrbtnika sem vzel flavto in sedel na stopnice pod oltar. Sedel sem na sončni sledi in igral. Topli zvoki so preplavili dvoranico. Razlili so se po sončni sledi in naprej po tleh in stenah, po stropu, osvetlili in pogreli so kapelico. Igral sem vedno bolj čustveno in presunljivo. Padel sem noter, pogreznil sem se, igranje me je vpilo vase, postal sem igranje in se razlil po dvorani, razpršil sem se na tisoč drobnih tonov, ki so poleteli iz kapelice proti soncu. Čeprav je bilo moje telo še vedno v kapelici, sem jaz odhajal. Nekaj v meni, nekaj toplega in trdega, je počasi odhajalo iz telesa. JAZ sem odhajal (odšel sem na sprehod v nebesa). Počasi sem se dvigal vedno više proti svetlobi. Prodiral sem vedno globlje v svetlobo. Razstavljen sem bil na nešteto delcev, na vse, kar je in kar je kdajkoli bilo, vendar sem se počutil enotnega kot še nikdar. Bil sem v vsem. Bil sem vse. Vse vesolje je bilo v meni, jaz sem bil v njem, bila sva drug v drugem, bila sva eno in isto. Bil sem zemlja, bil sem morje, bil sem v drevesih in živalih, bil sem veter, bil sem svetloba in bil sem glasba. Bil sem vse in vedel sem vse, kar je treba vedeti, vse sem razumel: ljudi, živali, ustroj vesolja, smisel časa, prostora in življenja. Bil sem tam, bil sem izven časa in prostora, bil sem v večnosti. Od sreče mi je hotelo raznesti srce. Mislil sem, da bom umrl. Sonce so zakrili oblaki, po vežici je zapihal hladen veter in počasi sem se vrnil. Še vedno sem bil napolnjen z neizmerno srečo, pri srcu mi je bilo toplo in čutil sem neizmerno spoštovanje in ljubezen do vsega, do vseh stvari – do narave. Počasi sem šel proti izhodu. Pred mano se je odpiral čudovit pogled. Nebo je bilo prepredeno s slikovitimi oblaki fantastičnih oblik in barv. Zrak je bil lahak, prozoren in čist. Otok je bil nežno zelen, svež in prijazen, morje je bilo temno modro z belimi penami na ljubkih valovih, s katerimi se je poigraval osvežujoč veter. V daljavi sem videl druge otoke, katerih obrisi so bili nenavadno ostri. Vzdušje je bilo osvežujoče in prijateljsko, kakor da bi narava pokazala svoje najlepše barve in me hotela osrečiti. S toplino v srcu sem stal in občudoval svet okoli mene. Ta dan je bil res nekaj posebnega. Zbližal sem se z naravo, postala sva prijatelja. (To se je dogajalo na otoku Susku, avgusta 1980) Naslednjič sem stanje enosti doživel leto dni kasneje in to prav tako na otoku Susku. Tam sem bil s svojo prvo punco Tino. Bila je noč. Ležala sva v šotoru in se ljubila. Ko sva skupaj dosegla vrhunec, se je v prej temnem šotoru pojavila svetloba, da je bilo svetleje kot podnevi. Ves šotor je žarel v nebeški svetlobi, s Tino nisva bila več dve ločeni osebi, bila sva eno in bila sva eno z vsem, kar je, vse je bilo eno. Česa takega nisem pri seksu doživel nikoli več. Več let pozneje sem spet doživel nekaj nenavadnega. Bil sem močno zaljubljen v neko punco in želel sem ji podariti nekaj posebnega. Stal sem sredi travnika polnega deteljic. Povedati moram, da nikoli prej niti pozneje nisem našel niti ene štiriperesne deteljice, čeprav sem jih pred tem velikokrat iskal. Takrat pa sem si rekel: »To je darilo za mojo ljubljeno!« Nič nisem hotel zase, le osebi, ki sem jo ljubil, sem hotel dati nekaj posebnega. Zamižal sem, se nekajkrat zavrtel okoli osi, počepnil, položil roko na tla, odprl oči – in tam, pod mojimi prsti, je rasla štiriperesna deteljica. Stisnilo me je pri srcu, skozme je stekla energija, obnemel sem nad čudežnostjo trenutka in preplavila sta me božanska ljubezen in hvaležnost. Spoznal sem da, kadar prosim s čistim srcem, z iskreno ljubeznijo in za nekoga drugega ne za lastno korist, takrat se lahko zgodi čudež. Spet leta pozneje, ko sem bil zelo nesrečen v zvezi, ki me je utesnjevala in sem se prilagajal le zato, da sem se izognil konfliktom in zaradi občutka odgovornosti, neke noči po divjem prepiru s partnerico še dolgo nisem mogel zaspati. Odšel sem na balkon in kar naenkrat me je presenetil krik: »Tomaž!« Glas je bil v moji glavi, čeprav nisem govoril jaz. »Tomaž, zbudi se! Kaj počneš? Kaj si počneš? Spomni se: zakaj si tukaj, zakaj si prišel na ta svet?« Pomislil sem in se spomnil Sem sem prišel, da bi bil srečen. »Ja, natanko tako. In kaj si počneš? Kaj počneš samemu sebi?« Takrat sem se resnično zamislil nad sabo in sklenil, da bom odslej srečen. Nekaj časa sem še vztrajal v zvezi, preizkusila sva nekaj tehnik za izboljšanje odnosa, vendar vendar ni bilo nič bolje in nazadnje sem odšel. Nekaj mesecev po zaključku tega odnosa sem sklenil, da se odpravim na vision quest, to je star indijanski obred iskanja vizije, kjer oseba odide v divjino, si izbere določen prostor, na katerem potem prebije več dni v osami brez jedače in pijače in čaka na vizijo. Navadno se ta obred opravi pod vodstvom izkušenega šamana, ki je z mislimi in duhom ob tebi in te čuva. Jaz sem po svoji poti vedno stopal sam in tudi tokrat sem se odločil, da bom obred opravil sam. Hotel sem dobiti kak namig, kako naprej. Peš sem se odpravil od doma. Hodil sem prek ljubljanskega barja do Iškega vintgarja in naprej ob strugi reke Iške. Po dolgih urah hoje in ko že dolgo ni bilo ne duha na sluha o kakem človeškem bitju, sem našel prijetno smreko ob potoku in sedel podnjo. Tam sem sedel dva dni. Pozno popoldne drugega dne, ko ni bilo še nobene vizije, sem si rekel: »Od zdaj naprej se ne bom niti premaknil več. Niti pogleda ne bom premaknil. Niti z očmi ne bom trepnil.« Tako sem sedel, pred očmi se mi je meglilo, tekle so mi solze in to je trajalo in trajalo... . Zrl sem v list pred mano. Počasi je list izginil, izginil je gozd, vse je izginilo. Ni bilo več reke, ničesar ni bilo več. Ni bilo prostora, ni bilo časa, ni bilo mene. Bil sem v večnosti, bil sem večnost ali pa me sploh ni bilo, ne vem. V nekem trenutku sem se ponovno zavedel sebe, da sem in da sedim pod smreko. Počutil sem se božansko. Kot da sem jaz vse vesolje, vse kar je. Vrnile so se misli. Vprašal sem se: »Koliko časa naj še sedim tu?« In vedel sem, da je čisto vseeno, če sedim še dva dni ali celo življenje ali pa takoj odidem dalje, kajti bil sem v večnosti, torej sem tam sedel že celo večnost. In podal sem se dalje. Iz soteske sem se povzpel na hrib in ko sem prišel do nekega kozolca, je začelo grmeti in se bliskati. Ko sem bil dva dni brez zavetja, je bilo vreme lepo, ko pa sem splezal na kozolec, se je ulilo kot iz škafa. Pol noči se je bliskalo, grmelo in lilo. Počutil sem se kot nedolžna duša, ki brezpogojno zaupa v življenje in življenje res poskrbi zanjo. Tako sem se naučil zaupati v življenje in postal sem srečen. Naslednji dve leti sem se počutil kot surfar, ki surfa na valovih življenja. Žarel sem in ljudje so prihajali k meni kot vešče, ki jih privablja svetloba sveče. Dve leti pozneje sem odšel na potovanje v Kanado. Tam sem se prebudil. Celi dve leti sem bil srečen, tam pa se je sreča še stopnjevala. Narava je bila tako lepa, da mi je srce vriskalo. Ljudje so bili tako lepi in dobri, jaz sem bil tako srčen in odprt, komunikacija je bila odkrita in srčna in nekega lepega dne na mivkasti plaži pacifiškega oceana je šlo skozi moje bitje toliko lepote, ljubezni, sreče, energije, da je naredilo: »Puf!« in jaz sem se prebudil. Kot da bi prej vse življenje spal in bi se šele zdaj zares prebudil. Zdaj sem šele zares čutil, da sem tu in zdaj, da sem zares prisoten v tem trenutku in v tem telesu. Skušal sem še globlje občutiti ta občutek prisotnosti in spoznal sem, da je skoncentriran v eni sami točki v mojih prsih, nekje med srčno in grleno čakro. Ugotovil sem, da je v tej točki moja bit, da sem v tej neskončno majhni točki jaz. da sem tu doma. To točko sem poimenoval točka prisotnosti. Bil sem v stanju neizmerne blaženosti in mislil sem, da je to to. Da sem dosegel razsvetljenje, da sem se prebudil, da sem prispel do cilja, po katerem hrepene vsi duhovni iskalci. Ne samo mislil, čutil sem to, vedel sem. A hkrati sem vedel, da to ni konec temveč šele začetek in da se šele zdaj začenja tisto pravo življenje, prej pa sem le taval v temi in iskal pot iz temne votline v svetal dan. Mislil sem, da bom odslej vedno v tem stanju budnosti, a žal ni bilo tako. To stanje je trajalo kaka dva meseca, potem je začelo počasi minevati. Nenadoma sem se zavedel, da nisem več v tem stanju in moral sem se le opomniti in začutiti svojo točko prisotnosti, da sem se vrnil vanj. Ko so leta minevala, sem se vedno redkeje spomnil, da se moram zbuditi in vedno težje mi je bilo ponovno obuditi to stanje. Zdaj se zavedam vsega tega, to stanje lahko dosežem, a se moram potruditi za to, hkrati pa tudi vem, da vse to ni pomembno, da ni pomembno, v kakšnem stanju sem in kaj počnem, da smo ljudje različni in na različnih stopnjah razvoja, vendar nihče ni boljši od drugih niti bolj pomemben. Vsi skupaj smo eno samo bitje in vse skupaj je le igra, igra življenja.